Čas je za odhod. Oblečen v barve našega kluba se z zastavo v roki počasi odpravim proti stadionu. Grem peš, saj je v času tekme našega kluba parkirni prostor v bližini stadiona skoraj nemogoče dobiti. Na ulicah se že vali truma navijačev oblečenih v vijolično in rumeno. Zastave in šali visoko vihrajo nad glavami navijačev. Fredi in Jure me že čakata na vogalu ulice. Skupaj se odpravimo proti stadionu.
Ustavimo se še v lokalu, spijemo vsak eno ali dve piva, saj na stadionu ni piva. Vsaj alkoholnega ne. Pred stadionom že množica navijačev, ki glasno pojejo. Možje v modrem v popolni bojni opremi samo nemo opazujejo. Pripravljeni da vskočijo, če je potrebno. Mi, kot po navadi, se zberemo na jugu. Gostujoči navijači pa na severu. Skoraj nemogoče je, da se srečamo. Počasi se pomikamo proti vhodu. Vsakega posebej podrobno pregledajo. Kovinski predmeti, vžigalniki, plastenke z vodo, vse to mora ostati zunaj. Dobro da imam mehko plastično cev za zastavo, samo zmiga z glavo in me spusti naprej. Stadion se počasi polni z gledalci. Na drugi strani, točno nasproti nas, so že navijači gostujočega moštva. Nekaj sto se jih je nabralo. Haha, deset krat manj kot nas. Enako kot mi, oblečeni v barve svojega kluba, zelena in črna kombinacija. Sodnik pihne v piščalko in tekma se prične. Cel stadion bučno navija.
Neverjetna atmosfera in vzdušje. Naši igralci jo potrebujejo, saj bo na krilih navijačev lažje igrati in zabiti prepotrebni gol za zmago in osvojitev naslova najboljšega v državi. In uspelo jim je. že v prvem polčasu so jim zabili tri fantastične gole. Zastave visoko vihrajo, cel stadion buči, kot da bo vsak čas počil. Nasprotnikovi igralci sklonjenih glav in mrkih obrazov zapuščajo igrišče. Drugi polčas so domači mirno pripeljali do konca. Zmaga in osvojitev prvenstva je tu. In zabava se lahko prične. Trajalo je vso do jutranjih ur. Utrujeni od vsega tega navijanja in zabave se s taksijem odpravimo domov. …