Če sem iskrena, sem se zobozdravnika od nekdaj bala. Že vonj v čakalnici mi je dal vedeti, da sem na kraju, kjer se dogajajo stvari, ki niso ravno prijetne. Ko sem bila majhna, sem imela precej težav z zobmi, kar je pomenilo redne obiske, vrtanje, plombe, včasih celo solze. Zato sem v odraslosti to izkušnjo potiskala na stran, vse dokler ni postalo nujno in sem spet potrebovala zobozdravnika.
Pred nekaj meseci me je začel boleti zob. Sprva sem upala, da bo minilo samo od sebe, kot po navadi. A bolečina je postajala vse hujša, dokler nisem sredi noči brskala po spletu za nujno dežurno ordinacijo. Ko sem končno poklicala in se naročila, sem bila živčna, a vedela sem, da nimam izbire. Zobozdravnik je bil edina rešitev.
Vse mi je razložil in me nikoli ni priganjal. Ko mi je dejal, da bo treba narediti zdravljenje korenine, me je sicer stisnilo pri srcu, a mu nekako zaupam. Med posegom mi je večkrat povedal, kaj počne, in celo vprašal, če želim pavzo.
Presenetilo me je, kako veliko razliko naredi osebni pristop. Ta izkušnja me je začela počasi zdraviti tudi na čustveni ravni. Prvič po dolgih letih nisem odšla od zobozdravnika z občutkom tesnobe, temveč z olajšanjem in občutkom, da skrbim zase.
Zdaj redno hodim na preglede. Še vedno mi ni prijetno, a me ni več strah. Spoznala sem, da je dober zobozdravnik zlata vreden. Ne le zaradi znanja, ampak zaradi načina, kako te obravnava. In včasih ravno ta izkušnja, ki si jo najmanj želiš, postane tista, ki te največ nauči o sebi.
Odkar sem začela redno hoditi k istemu zobozdravniku, opažam tudi, da se je moj odnos do ustnega zdravja popolnoma spremenil. Prej sem obisk prelagala, zdaj pa mi je postal del rutine, nekaj samoumevnega, kot obisk frizerja ali redni pregledi pri zdravniku. Celo z veseljem se naročim, ker vem, da me čaka zobozdravnik, ki me razume in spoštuje. In tisto, kar me je nekoč strašilo, mi danes daje občutek varnosti. To je zame največje presenečenje.…