Mesec: oktober 2025

Ko sem bil otrok, so bili košarkarski koši na šolskem igrišču moj drugi dom. Po pouku nisem šel takoj domov, ostal sem še eno uro, dve, včasih celo do teme, ko so nas sosedje prijazno opomnili, da bi bilo morda dobro iti. Tisti sivi asfalt, od udarcev žoge obrabljen in rahlo postrani nameščeni košarkarski koši, vse to je del mojega odraščanja.

Nismo imeli najboljših žog, niti pravih dresov, a imeli smo voljo. S prijatelji smo vsak dan igrali tri na tri, se prepirali o pravilih, se smejali, padali, vstajali in metali na koš znova in znova. nastavljivi košarkarski koši za šolska igrišča niso bili samo cilj zadetka, bili so prostor, kjer smo trenirali potrpežljivost, sodelovanje in spoštovanje. Zame je bil vsak zadetek potrditev, da se trud izplača.

Doma sem si na steno garaže pritrdil svoj koš. Stari ata mi je pomagal izrezati leseno tablo, mama je priskrbela mrežico. Tisti koš sem premetal tisočkrat, pogosto tudi zvečer, čeprav sem vedel, da morda motim sosede. A nekaj v tistem zvoku žoge, ki zadene rob ali čisto prečka mrežico, me je pomirjalo.

Še danes, ko grem mimo kakšnega igrišča in vidim prazne košarkarske koše, začutim željo, da bi vzel žogo in poskusil vsaj en met. Ker ti koši niso le del otroštva, so simbol vztrajnosti, igre in svobode.

Z leti sem sicer nehal redno igrati, a občutek, ko primeš žogo in stopiš na igrišče, ostaja enak. Telo morda ni več tako hitro, a spomin na gib, na met, na odziv žoge ob tabli, vse to ostane. Košarka me je naučila, da v življenju ne gre vedno vse po načrtu. Včasih vržeš in zgrešiš, a če ne poskusiš znova, nikoli ne boš zadel. Košarkarski koši danes stojijo povsod – na šolskih dvoriščih, med bloki, na dvoriščih,… in zame vsak nosi sporočilo: igra se lahko začne kadar koli, samo pogumno stopi na igrišče.…

Besedo logistika sem slišal že najmanj stokrat. V raznih reklamah, na tovornjakih, v pogovorih in tako dalje. A nikoli nisem prav zares razumel, kaj to sploh pomeni. V glavi sem imel le transport, tako da sem si mislil, da ta le skrbi za to, kako spraviti tovor iz točke a do točke b. A nisem si mislil, da je v ozadju več reči, ki se morajo skladati, da ta sistem deluje kar se da nemoteno.

Vse pa se je spremenilo, ko sem dobil priložnost sodelovati pri projektu, kjer sem bil prvič neposredno vključen v organizacijo prevozov, skladiščenja in usklajevanja dobav. Takrat sem lahko tako prvič dojel, da je logistika veliko več, kot le premikanje tovora.

Naučil sem se ogromno o samem sistemu, po katerem mora vse skupaj delovati. Tukaj ne gre le za to, da se na tovornjak naloži nek tovor, ter se ga odpelje. Potrebno je sodelovati z raznimi transportnimi sredstvi. Logistika vključuje načrtovanje poti, optimizacijo dobavne verige, upravljanje zalog, sledljivost pošiljk, skladiščno logistiko (WMS) in usklajevanje z zunanjimi 3PL/4PL ponudniki. Na primer že sama Luka Koper deluje precej kompleksno in povezano. Večina tovora, ki pride s tovornimi ladjami v Luko, se nato transportira naprej preko cestnega in železniškega prometa. Zato je potrebno dobro sodelovati in organizirati ves ta promet.

Sama kompleksnost pa me je tudi čisto fascinirala. Vsaka pošiljka, vsak paket, skladišče – vse deluje po točno določenem sistemu. Če se en člen v verigi zalomi, lahko celoten proces obstane. Zato se mora upoštevati ogromno različnih reči – na primer čas, razdalja, zakonodaja, carinski postopki. Pri vsem tem lahko pride do kakšnih zamud. Spremljati je potrebno tudi zaloge, kajti velikokrat se mora kar nekaj tovora spraviti v skladišča. Tudi ta so pravi sistem zase in morajo biti dobro organizirana, kajti tovora je malo morje. Pri tem pomagajo sistemi za sledljivost, analitika in natančno planiranje kapacitet.

Zato se sedaj dobro zavedam, da logistika ni nekaj tako enostavnega, kot sem si sprva mislil. Gre za veliko bolj kompleksne postopke, ki morajo biti dobro usklajeni, da blago pravočasno in stroškovno učinkovito pride do končnega kupca.…