Ko sem bil otrok, so bili košarkarski koši na šolskem igrišču moj drugi dom. Po pouku nisem šel takoj domov, ostal sem še eno uro, dve, včasih celo do teme, ko so nas sosedje prijazno opomnili, da bi bilo morda dobro iti. Tisti sivi asfalt, od udarcev žoge obrabljen in rahlo postrani nameščeni košarkarski koši, vse to je del mojega odraščanja.
Nismo imeli najboljših žog, niti pravih dresov, a imeli smo voljo. S prijatelji smo vsak dan igrali tri na tri, se prepirali o pravilih, se smejali, padali, vstajali in metali na koš znova in znova. nastavljivi košarkarski koši za šolska igrišča niso bili samo cilj zadetka, bili so prostor, kjer smo trenirali potrpežljivost, sodelovanje in spoštovanje. Zame je bil vsak zadetek potrditev, da se trud izplača.
Doma sem si na steno garaže pritrdil svoj koš. Stari ata mi je pomagal izrezati leseno tablo, mama je priskrbela mrežico. Tisti koš sem premetal tisočkrat, pogosto tudi zvečer, čeprav sem vedel, da morda motim sosede. A nekaj v tistem zvoku žoge, ki zadene rob ali čisto prečka mrežico, me je pomirjalo.
Še danes, ko grem mimo kakšnega igrišča in vidim prazne košarkarske koše, začutim željo, da bi vzel žogo in poskusil vsaj en met. Ker ti koši niso le del otroštva, so simbol vztrajnosti, igre in svobode.
Z leti sem sicer nehal redno igrati, a občutek, ko primeš žogo in stopiš na igrišče, ostaja enak. Telo morda ni več tako hitro, a spomin na gib, na met, na odziv žoge ob tabli, vse to ostane. Košarka me je naučila, da v življenju ne gre vedno vse po načrtu. Včasih vržeš in zgrešiš, a če ne poskusiš znova, nikoli ne boš zadel. Košarkarski koši danes stojijo povsod – na šolskih dvoriščih, med bloki, na dvoriščih,… in zame vsak nosi sporočilo: igra se lahko začne kadar koli, samo pogumno stopi na igrišče.…